Korenine so identiteta in navezanost na svoj rojstni kraj; želja, da ta kraj ohranimo, zato da se bodo tu rojevali naši sinovi in vnuki. To je sporočilo naših prednikov, ki so se leta 1918 vrnili v domače kraje iz izgnanstva v avstro-ogrskem mestu Bruck an der Leith. Ko so prišli domov, niso našli ničesar več: ne hiš, ne svojih vrtov, ne vinogradov. Pričakal jih je goli Kras s svojo zemljo in skalami.
To je bil zanje začetek novega življenja. Ponovno so začeli obdelovati svojo zemljo, vzrejati živali in vsak dan hoditi v Gorico prodajat kozje mleko.
Samo če obdelujemo zemljo, lahko povsem dojamemo, kaj je ljubezen. To je občutek pripadnosti, neskončne navezanosti na življenje. Je prepričanje, da smo del narave, zato sledimo njenim pravilom in njenim muham, čeprav največkrat potrebujemo celo življenje, da jih povsem razumemo.
Vrh sv. Mihaela je čisto naš kotiček v širnem vesolju. To je vas, ki pripoveduje o zgodovini celotnega človeštva: od kraških jam, nastalih pred milijoni let, do prvih naselbin (neolitskih kaštelirjev) v bronasti dobi, vse do modrih in humanih besed, s katerimi je Primož Trubar leta 1563 na gradu Rubije nagovoril vaščane, ki so ga osuplo poslušali. V tej vasi je zgodovina pustila neizbrisno sled, tako s človeškega kot s kulturnega vidika. Tu so jarki in topniški rovi iz prve svetovne vojne, rdeče zvezde na spomenikih NOB, jedrska zaklonišča iz obdobja hladne vojne …
O vsem tem moramo pripovedovati, da bomo lahko pretekle dogodke razumeli, jih obravnavali s spoštovanjem in jih za vedno ohranili v živem spominu.
